Če bi se kdo rad podal na potovanje v globje razumevanje Linux sistemov ali pa radi imeli bolj podrobno kontrolo nad sistemom, začenjam to temo.
Kogar kaj zanima na to temo, naj kar vpraša.
Kdor ve še za kako napredno distribucijo, naj jo kar doda.
Caveat utilitor: tu gre za napredno rabo in čeprav se vse to da, in je super dokumentirano, vzame precej časa za učenje in branje in ker delamo direktno na sistemu, te nič ne ovira, da se ne ustreliš konkretno v koleno. (Kar se pa večino časa enostavno rešit.)
V naraščajočem vrstnem redu kompliciranosti (opisi so zelo skopi, BTW):
EndeavourOS – v bistvu Arch, ki se ga enostavno inštalira. Po inštalaciji, lahko z njim delamo kot z Arch naprej. Ima pa bolj prijazen forum za uporabnike. Dokumentacijo večinoma uporablja kar Archovo.
Arch – deluje po keep it simple principu – torej vedno namesti le najnujnejše, uporabnik naj pa sam potem vse kar potrebuje. Dobra stran je v tem, da točno veš kaj si namestil. (Pri vseh distribucijah lahko točno preveriš kaj je nameščeno, ampak pride več paketov vnaprej nameščenih). Paketi so praviloma tudi bolj drobni. Ima odlično dokumentacijo, ki jo včasih uporabljajo tudi uporabniki drugih distribucij, kadar želijo kaj naprednejšega nastavit. (Kot je pogosto z vici, je nek razlog za »I use Arch BTW« meme.)
Gentoo – v bistvu ni binarnih paketov, ampak se vsak paket prevede direktno iz izvorne kode kar ob inštalaciji. Najbolj (ali vsaj ena izmed redkih) sposobna optimizacij in prilagoditev. To se izvede s t.i. USE= flags, tako da npr. če hočem, da so vsi paketi optimirani za QT, nočem pa GTK, hočem PNG podporo, ne pa AVI, nastavim USE="+qt -gtk +png -avi". Podobno kot pri Arch, odlična dokumentacija, ki jo tudi drugi uporabljajo. Osebno menim, da pogosto celo boljša.
NixOS – ta (in njegov podmladek Guix) je precej drugačna zver. V grobem povedano, ima tri ogromne posebnosti: 1) podobno kot Gentoo so paketi zgolj instalacijske skripte, ki kompilirajo iz izvorne kode; ampak kriptografsko preveri, če obstaja na strežniku že skompiliran paket, ki je točno iz te skripte izšel, namesti kar binarni paket; 2) vse nastavitve, seznam vseh paketov, vsa navodila za inštalacijo itd. so lahko v eni sami datoteki – tako lahko identičen sistem repliciramo na drugem računalniku samo s kopijo te datoteke in poženemo, da naj se postavi; 3 vsak paket je zgrajen v sterilnem okolju, zaradi česa ne pride do t.i. »dependency hell«. To slednje sicer pomeni, da se zanalašč ne povsem drži Filesystem Hierarchy Standarda, kar lahko privede do tega, da določeni programi ne delujejo brez kakih trikov. Po drugi strani pa to zagotavlja možnost, da je lahko hkrati nameščenih več verzij istega paketa, ne da pride do problemov. To je tudi razlog, zakaj je NixOS postal izredno popularen med DevOps.
LFS – Linux From Scratch, kot že ime namigne, ni ravno distribucija, ampak bolj knjiga navodil kako si Linux sistem povsem iz nule sam sestaviš. To je cca. tako kot avto iz nule sešraufat – traja sto let, karkoli gre narobe, se nimaš na koga res obrnit, naučiš se pa ogromno.
kdor me pozna ve da brez njega ne gre… je res da je sama instalacija bolj namenjena serverju in kot taka zahteva nekaj dodatnega dela da se uporabnik zaščiti …recimo ni predconfiguriran firewall …ampak osnovni debian vseeno ponuja da si uporabnik sam izbere med 8 mislim DE okolji in minimalno instalira pakete… glede na to da prihajam iz Ubuntuja je prehod na debian bil enostaven in logičen… glede na to da nisem poznal 
